- Da bi mi pomembneži skadrirali vidno pozicijo v javni upravi, kot vsem pridnim in zaslužnim rojakom. In da bi nato dobila ustrezno medijsko pozornost ob odstopu, potem ko bom dala jasno vedeti, da za njim stojijo strici iz ozadja. Odstraniti me želijo, bom kričala, ker sem jim iz svojega udobnega fotelja med pikanjem pohanih artičok stopila na majhne goljufive prste.
- Da bi dobila en kredit, mali nepomemben kreditek, samo toliko, da bom vedela, kakšen je občutek. Da bom končno vedela več kot trapaste gospodinje, ki porabijo samo toliko, kot zaslužijo. Da se bom naposled počutila kot del te velike luknje in uživala ob navalih adrenalina, ko bo javnost želela izvedeti moje ime, a bo politika rekla, voda-pod-mostom, pomembna-je-prihodnost, ne-bomo-kazali-s-prstom.
- Da bi dobila evropsko pomoč, potem ko pokurim kredit. Lastnoročno izbrano trojko. Arašide za zraven.
- Da bi me pod smreko pričakalo tudi krilo z živalskim vzorcem, da bom zakamuflirana lahko zmedla sovraga. In visokokvalificirana tajnica, specializirana za kopipejstanje magistrskih nalog.
- Da bi se pod žimnico našla gotovina neznanega izvora, nad njo pa soprog, ki bi plačeval elektriko, vodo, plin, vrtnarja, čistilko in z bratom urejal stroške voznega parka. Pa neprizadet izraz za zraven, ki bi si ga nadevala na obraz pred raznimi tečnimi klemenčiči.
- Cigaro, ki bi si jo prižgala ob apokalipsi (no, lahko vržete notri še kakšnega mišičnjaka, ki jo bo prižgal namesto mene), medtem ko bi me Danijela mirila, da mi v življenju v bistvu gre, Grašo pa prepričeval, da nam nihče ne brani, da bi bilo spet vse tako kot lani. Zoki bi na afterju nato skuhal malce močnejšo kavo, Borut pa zanemaril peko in natočil tisti rum, medtem ko bi ves nasmejan in brezskrben vzklikal: »So what!«...
Preveč?
